Hipnozo so poznali že v davni preteklosti, uporabljali so jo verski voditelji, vrači, zdravilci in šamani. Zdravilci v starem Egiptu in stari Grčiji so imeli »spalne templje«, kjer so ljudi pripeljali do stanja transa, v katerem so jih zdravili na različnih nivojih, tako telesnih kot duševnih.

Stoletja kasneje je Paracelsus (1493−1541) menil, da obstaja zdravilni učinek astralnih teles in magnetov ter da so magneti odgovorni za zdravljenje bolezni. Nato pa je Mesmer (1734−1815) predelal ta koncept in jih uporabljal kot sredstvo, ki naj bi učinkovalo pri zdravljenju. Leta 1774 je Mesmer našel »umetno plimo« pri pacientu, ki je najprej moral popiti pripravek, ki vsebuje železo, nato pa je pritrdil magnete na različne dele njegovega telesa. To je poimenoval »živalski magnetizem« in tehnika naj bi delovala pri »passe« premiku z roko, premikajoč jo od pacientovega ramena vzdolž po roki, medtem ko mu je nepremično strmel v oči. Učinek je bil ta, da je pacient takoj ozdravel. Čeprav je doživel dosti kritik ljubosumnih kolegov, je bil prav Mesmer tisti, ki je nevede vzpostavil temelje za psihoterapijo, psihoanalizo in duhovno zdravljenje, kot jih poznamo danes. Mesmerizem se je hitro razširil po vsem svetu.

Škotski kirurg James Esdaile je poročal o več kot stotih nebolečih operacijah, ki jih je izvajal med letoma 1840 in 1850 s pomočjo hipnoze v Indiji. Leta 1849 je Crawford Long odkril dejstvo, da se mesmerizem uporablja v Združenih državah pri operacijah. Oče moderne hipnoze je bil James Braid iz Velike Britanije. Sprva skeptičen je Braid začel svojo znanstveno raziskavo Mesmerjeve tehnike po tem, ko je bil leta 1843 priča prikazu v Manchestru, ki ga je izvedel švicarski mesmerist La Fontaine. Braid je ugotovil, da rezultati ne nastanejo zaradi magnetne tekočine, ampak predvsem zaradi sugestije, ki je delovala na subjekta, čigar sugestibilnost je bila umetno povišana (povečana).

Braid je skoval izraz hipnoza iz grške besede »hypnos«, kar pomeni spanje. Ko je kasneje odkril, da hipnoza ni stanje spanja, je poskušal preimenovati to stanje v »monoideizem«, vendar je bilo že prepozno. Izraz hipnoza je sprejelo širše občinstvo, tudi znanstveniki.

Okoli leta 1880 je dr. Breuer, dunajski splošni zdravnik, predstavil najpomembnejše inovacije v hipnotični terapiji, ki je razširila uporabo hipnoze in presegla zgolj sugestije za odstranitev simptomov. Po naključju je odkril, da je bila ena njegovih pacientk inducirana v hipnotični trans, iz katerega je spregovorila svobodno o svojih težavah (paraliza udov ter tudi motnje vida in govora). Po končani terapiji je bilo bolezenskih simptomov manj, nekateri so celo izginili. To je pritegnilo pozornost Freuda, ki se je pridružil Breuerju v bolj celoviti preiskavi in uspešno potrdil rezultate.

Pomembnost tega odkritja se kaže v spremembi poudarka od odstranitve samo simptomov k odpravi vzroka, zaradi katerega je simptom sploh nastal.

Potreba po hitrem zdravljenju vojnih nevroz med prvo in drugo svetovno vojno je ustvarila ogromno zanimanje za hipnoterapijo. Nastopila je združitev hipnotičnih tehnik s psihiatrijo, kar je bil zelo pomemben napredek. Leta 1958 je svet za duševno zdravje ameriškega zdravniškega združenja uradno potrdil hipnozo in jo priporočil kot vključitev predmeta v zdravstvene šole in podiplomske študije. Britansko zdravniško združenje pa je že prej priznalo hipnozo v psihiatriji in kirurgiji.

Hipnoza se je izkazala kot dragoceno orodje v zdravilstvu in psihoterapiji. Kljub številnim oviram, s katerimi se je soočala, je v celoti priznana in jo uporabljajo mnogi znanstveniki.